Slovenski klub za hrte / The Sighthound Club Of Slovenia

Coursing je časovni fenomen, ki je preživel minula stoletja. Nekje v preteklosti je izgubil svoj prvotni namen, vendar se je kljub vsemu nezadržno razširil čez vso zgodovino, vse do danes. Zakaj so skozi stoletja psi in s tem tudi hrti iz preteklosti preživeli, medtem ko so se mogočne zgradbe pod težo starosti rušile v prah? To nikakor ne more biti naključje; premoč preživetja psov je fenomenalna. Nikakor ne moremo podati pravilnega odgovora na to vprašanje, saj je v odgovor vpleteno vse preveč različnih dejavnikov: hrti, njihovi lastniki, lov, tradicija, šport, itd., itd., ... Vsak izmed ljubiteljev hrtov mora najti svoj odgovor.

UVOD
Predstavitev coursinga - po slovensko bi lahko temu rekli tek čez drn in strn, lahko enačimo z zgodovino nastanka in razvoja različnih pasem hrtov. Da bi razumeli nastanek, razvoj in bistvo coursinga, moramo poznati zgodovino hrtov.
Hrti so psi, vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški psi z aerodinamično zgradbo; za svojim plenom letijo kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes. Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih psov (pratipski psi), kot sta ibiški in faraonski pes.
K hrtom prištevamo tiste pse, ki se po izrazito svojevrstni postavi, obliki glave in nošnji repa bistveno razlikujejo od ostalih pasem psov, pa tudi po tem, da jih uporabljamo za dirke in svojevrsten lov.

Hrti so psi vitkega, suhega in ozkega telesa, katerega prsni del se je razvil v glavnem v globino: imajo dolge, ozke in koničaste glave ter dolg, koničast in pod telo spodvit rep. Od ostalih pasem se hrti razlikujejo tudi po značaju, vedenju in sposobnostih. Hrti imajo razmeroma zelo okrnjeno čutilo vonja oziroma ozke nosnice in nosne votline. Zato pa imajo toliko bolj razvita čuta vida in sluha. Hrte uporabljamo kot tekače (dirke) in za lovce - čeprav ne lovijo s čutilom vonja kot ostali lovski psi, ampak s čutilom vida, ker pač lovijo po prostranih in preglednih stepah. Danes pa hrte uporabljajo pretežno kot pse za dirke in spremljevalce.

PRADOMOVINA HRTOV
Vzreja hrtov je vseskozi težila za hitrostjo in popadljivostjo. Evropski hrti pa so zaradi enostranske vzreje (le hitrost) zgubili obrambne sposobnosti - te so se še najbolj obdržale pri afriških hrtih.
Arabski polotok je pradomovina najstarejših dokazanih hrtov.
Salukija in sloughija so tam že pred 5000 leti načrtno vzrejali za to, da bi lahko dohitevala puščavske gazele in jih gonila do izčrpanosti. V stari Perziji je saluki obstajal v 16 različicah, ena od teh se je imenovala tadži. Danes obstaja v Kazahstanu, Uzbekistanu in Turkmenistanu druga vrsta v različnih barvah, imenuje se tasi. Žal se število tasijev zmanjšuje, saj v srednjeazijskih republikah ni pasemskih organizacij, ki bi jim lahko zagotovile prihodnost, zato obstaja nevarnost, da bodo izumrli.

V svoji domovini je afganistanski hrt prvotno podnevi lovil puščavske lisice in gazele, ponoči pa čuval šotore. V Afganistanu še vedno obstajata dve različici - gosto in dolgo odlakani severni tip, iz katerega izhaja današnji elegantni razstavni pes - in manj odlakani razstavni tip, ki ga redko vidimo na zahodu, v Pakistanu pa ga še vedno uporabljajo kot delovnega psa. V bližnjem sorodstvu je tudi hrt tajgan, ki ga v Zahodni Evropi in Ameriki še niso videli, obstaja pa še v gorah Tien Šan v Kirgiziji; uporabljajo ga za lov na lisice in zajce. Ruska kinološka zveza, ki priznava oba, tasija in tajgana, poskuša najti vzrejne živali za ohranitev obeh vrst hrtov.

ZGODOVINSKI VPLIVI
V Rusiji se je hortaj ali ruski hrt razvil iz dveh, sedaj že izumrlih pasem hrtov, imenovanih krimskaja in gorskaja. Po oktobrski revoluciji leta 1917 so se hortaji iz zapuščenih psarn ruskega plemstva parili z lokalnimi psi in ustvarili pasmo, znano kot južnoruski stepski hrt. Po razpadu Sovjetske zveze so se ruski vzreditelji bolj zavzeli za predrevolucijske pasme, sposobne, zaupanja vredne lovce na zajce, ki so bili v nevarnosti, da bodo izumrli. Najbolj priljubljen in značilen ruski hrt, elegantni borzoj, je v carskih časih obstajal v različnih oblikah. Ruski vzreditelji se trudijo, da bi obnovili več njegovih izginulih različic.

Hrti so se razvijali tudi južneje, v Indiji, in tam obstajajo še danes. Indijska kinološka zveza priznava le rampurja iz severne Indije in mahratta ter banjara, psa nomadskega plemena Banjara. V južni Indiji živijo še vitki lovec na zajce z imenom cipiparaj, pologar - doma iz okolice Madrasa in madol - hrt iz Maharašte. Te močne dolgonoge pse so razvili za lov na šakale in zajce.
Hrti so v Sredozemlje in Afriko verjetno prišli s feničanskimi trgovci. Danes izredno redka grški in albanski hrt sta podobna salukiju, visoki španski hrt atletskega videza je v bližnjem sorodstvu s podencom. Madžarski hrt je precej manjši. Iz prastarih hrtov je nastal drobni italijanski hrt, domnevajo, da s pomočjo španskih vzrediteljev.
V Maliju v južni Sahari pa so tamkajšnji Tuaregi stoletja vzrejali azawakhe za lov na gazele.
Verjetno so Feničani, ki so trgovali s kositrom, pripeljali s seboj v Veliko Britanijo pred več kot 2500 leti tudi hrte. Tam so jih načrtno vzrejali in potem križali s pasmami mastifov, da so dobili mišičaste, odporne in močne irske volčje hrte, ki so bili izredno priljubljeni tudi pri plemstvu.

Podobno se je razvil gibčni škotski deerhound, ki so ga cenili poglavarji v Škotskem višavju. Angleškega hrta - greyhounda, danes kralja med tekmovalnimi hrti, so verjetno v Veliko Britanijo pripeljali Kelti, da bi lovili zajce in lisice. Mnogo pozneje so vzredili whippeta, hrta za nižje sloje prebivalstva. Zunaj Evrope in Azije je le malo pasem hrtov. Brazilski hrt je verjetno križanec med greyhoundom in lisičarjem (foxhoundom), močni avstralski hrt pa izhaja iz nenavadno mišičastega angleškega hrta.

VID - LOVSKA TEHNIKA HRTOV
Mnoge hrte imajo danes za spremstvo, toda prvotno so vse vzrejali za lov. Zaznavali so gibanje divjadi, jo zasledovali, ujeli in plen ubili. Čeprav pse v fundamentalističnih islamskih skupnostih nasploh zaničujejo, hrti niso podvrženi tem kulturnim tabujem. Verjetno zato, ker je povezava med lovcem in njegovim hrtom starejša od islama.
Hrti uspevajo le, če so fizično aktivni, zato potrebujejo redno gibanje na prostem. Na splošno imajo blag in prijazen, vendar zadržan značaj. Čeprav niso povsem predvidljivi, so mirni, običajno prijazni do otrok. Nekatere naravne pasme hrtov so dobri čuvaji, njihove čistopasemske vrste pa nimajo izrazito močnega nagona za obrambo ozemlja. Vsi hrti imajo močno razvit nagon za lov na male živali.

ZGODOVINA COURSINGA
Skozi stoletja je delovna uporabnost hrta vse bolj zamirala, čeprav so njegove delovne - lovske sposobnosti ostajale. Tudi današnji vzreditelji hrtov bolj ali manj stremijo k temu, da sledijo pasemskim standardom, hkrati pa je pes poleg razstavne - lepotne podobe še vedno uspešen v delu - dirkah. Tekmovanje hrtov se je razvijalo v dveh smereh: ena od možnosti tekmovanja je tekmovanje na dirkalni stezi, kjer iz štartnih boksov štarta po 6 psov naenkrat, proga pa je dolga od 320 do 480 m - odvisno od pasme. Iz te oblike so se razvile tudi profesionalne dirke hrtov, kjer se danes obračajo velike vsote denarja. V Evropi je profesionalno tekmovanje s hrti doma v Veliki Britaniji, svetovno pa so najmočnejše Združene države Amerike.

Druga oblika tekmovanja hrtov pa je bila pri ljubiteljih hrtov sprejeta z odprtimi rokami, saj posnema naravno delo hrta na terenu. Največkrat je to delo v parih in tako se je razvil šport, ki ga danes imenujemo coursing - velikokrat se zasledi tudi naziv "lure cousring" ali "jagd coursing".
Današnji coursing je šport, ki ime starodavne korenine v lovskih igrah in pogonih z pasmami psov, ki so lovili bolj z vidom kot z vohom. Coursing je eden najstarejših lovskih športov, potrditev nam dajejo 4000 let stare slike v egipčanskih grobnicah, ki prikazujejo coursing z dolgonogimi psi s pokončnimi in spuščenimi ušesi. Kjerkoli so imeli ljudje dostop do konj in odprtega prostora, se je coursing med lovci razvil v pomemben šport, ki je bil rezerviran samo za pripadnike plemstva in modre krvi.

SODOBNI COURSING

SODELOVANJE NA COURSINGU
Danes se za tekmovanja v coursingu uporablja umetna vaba (plastična vrečka, trakovi), ki je navezana na vrv, ki jo vleče mašina. Od tu izhaja tudi izraz "lure coursing", ki v angleškem jeziku pomeni "vaba na dolgi vrvi". Predvsem Američani in angleško govoreča področja uporabljajo izraz "lure coursing", samostojna beseda "coursing" je rezervirana za lov na žive živali - predvsem zajce in kojote. Poimenovanje “lure coursing” je povzela tudi FCI.
Tekmovanj v lure coursingu se danes udeležujejo ljubitelji in lastniki hrtov in psov, ki spadajo v tako imenovano "hound" skupino. Ta tekmovanja potekajo strogo na amaterski in ljubiteljski ravni in tako na tekmovanjih srečamo poleg vseh pasem hrtov tudi predstavnike V FCI skupine – pratipski psi, na nacionalnih tekmovanjih pa lahko srečamo basenjije, rodezijske grebenarje, svilnate hrte, medtem ko so treningi coursinga odprti za vse pasme psov, pa tudi križanci so vse pogostejši obiskovalci. Na uradnih tekmovanjih pod okriljem FCI lahko sodelujejo psi X FCI skupine in del psov iz V FCI skupine – pratipski psi. Vendar so samo hrti upravičeni do naslova CACIL.

PRIPRAVA PSA NA COURSING IN MOŽNOST POŠKODB
Coursinga se lahko lotimo na dva načina: da pravilno naredimo domačo nalogo, imamo psa v formi in se coursinga lotimo počasi in potrpežljivo. Največja napaka zagretih lastnikov je, da na coursing pripeljejo svoje ljubljenčke neposredno z domačega kavča in ga spustijo na progo. Pes je zagret, v polni hitrosti in brez izkušenj se spusti v lov za vabo, kar se največkrat konča s poškodbo. To razburi lastnika, ki zato krivi coursing kot nevaren šport, klub, ki je organiziral tekmovanje, in podobno.
Zavedati se moramo, da so poškodbe na coursingih možne v taki meri, kot so možne v prostem igranju in tekanju med igro. Seveda je prvi pogoj, da se izognemo poškodbam, da imamo svojega psa v formi. Da se razumemo pravilno - tu ne govorimo o neki vrhunski formi hrtov s televizijskih zaslonov - dovolj so redne vsakodnevne aktivnosti in občasni treningi coursinga, kjer se pes navadi prilagajanja progi, hitrosti zajca in različnim terenom. Najpogostejše poškodbe so poškodbe prstov in blazinic. Posebno pozornost moramo nameniti hranjenju na dan tekmovanja - zgodaj zjutraj na dan tekmovanja psa nahranimo s samo polovico njegovega normalnega obroka, prav tako ga ne hranimo še nekaj ur po končanem tekmovanju. Tako se izognemo možnosti zasuka želodca. Prav tako je pomembno ogrevanje pred samim tekom, tudi kakšna masaža mišic in raztegovanje nog ne bo odveč.
Mlade pse lahko pričnemo že zgodaj navajati na coursing - pripeljemo jih s seboj na trening in se z njimi igramo, tako da v igri lovijo vabo. Največkrat pa kakšno "posebno" učenje hrtov ni niti potrebno, saj njihov naravni nagon po lovu opravi svoje.
Seveda pa ima za varno izvedbo coursinga veliko vlogo tudi sama postavitev proge in celotna ekipa, ki pelje trening – oziroma tekmovanje: od postavljalca proge, osebe za vleko zajca do štarterja.

IZVEDBA COURSINGA
Naprava za coursing je sestavljena iz vabe, ki je privezana na dolgo vrv (dolžina coursinga je lahko tudi 1000 m) razporejeno med posameznimi okroglimi vodili (puliji) s katerimi izdelamo cik cak progo - menjavo smeri in s tem posnemamo naravno gibanje preganjanega zajca.

TEREN ZA COURSING
Na uradnem tekmovanju lahko sodelujejo samo rodovniški psi z veljavno tekmovalno licenco za tekoče leto. Idealen teren za delovni coursing je velik travnik, goljava ali peščeno zemljišče, po možnosti s pobočjem ali gričevnat svet, porasel s posamičnimi drevesi ali grmovjem. V kolikor zemljišče ni poraslo, je potrebno to nadomestiti z umetnimi konstrukcijami. Parkur ima lahko naravne ali pa umetne ovire (bale sena in podobno).Vse ovire morajo biti postavljene tako, da jih pes s svoje perspektive lahko pravočasno zazna in jih brez težav obide oziroma preskoči. Vidna razdalja mora biti za psa vsaj 30 metrov, sama trava pa ne sme presegati višine 10 cm.
Parkur mora biti postavljen tako, da je vsaka nevarnost za psa izključena, teren predvsem ne sme biti spolzek in mora biti brez tujih teles (steklene črepinje, pločevinke itd.). Zunanja meja mora biti varna za pse.
Parkur mora biti postavljen tako, da psom ni potrebno preskakovati tekoče vrvi. V nobenem primeru se ne sme postaviti zaprtega parkurja. Dolžina mora biti za velike pasme najmanj 600 - 1000 m, za majhne pasme (whippet, mali italijanski hrt) pa 400-700 m, pri čemer se mora parkur prilagajati pasmam.
Samo tekmovališče – parkur morajo odgovorni sodniki za coursing še pravočasno pred prireditvijo potrditi.
Priporočljivo je, da se razdalja med puliji in ostrina kotov prilagaja velikosti pasme. Večje pasme potrebujejo več prostora za obračanje kot manjše. V coni, kjer naj psi ujamejo zajca, ga moramo vleči počasneje, da jim omogočimo, da ga ujamejo v teku.
V primeru, da je tekmovanje po sistemu » zaprtega kroga« - mora to biti jasno označeno v samem vabilu na dogodek.

OSEBJE ZA PRIPRAVO IN IZVEDBO TEKMOVANJA

Da tekmovanje poteka po pravilih, varno in tekoče, so za to zadolžene naslednje osebe:

Sodniki - so najvišji organ prireditve in odločajo z večino
Štarter - lastnik psa spusti na ukaz starterja, ki pazi, da je štart pravilen
Oseba za vleko zajca - mora biti izkušena oseba, ki prilagaja vleko zajca glede na pasmo psov, njihovo hitrost in sposobnost
Polagalec zajca - skrbi za čim hitrejše polaganje zajca med teki
Osebje za pregled psov pred startom - poskrbi za to, da so psi pravilno označeni in imajo nagobčnike – skrbijo za t.i. »paddock», prostor, kjer so psi pred štartom.
Vodja coursinga - je pristojen za celoten tehnični in organizacijski potek prireditve
Pisarna - skrbi za tekoče zapisovanje rezultatov, razvrstitve in zato, da vsi lastniki oddajo veljavne licenčne kartone in delovne knjižice
Veterinar - veterinarja določi organizator. Veterinar skrbi za natančen pregled psov pred tekmovanjem in jim da dovoljenje za štart. Mora biti pripravljen in prisoten ves čas prireditve.
Pred drugim tekom je obvezen ponoven veterinarski pregled za vse pse, ki še niso dosegli starosti 2 let ali pa so starejši od 6 let.

Psi, ki se udeležijo tekmovanja v coursingu, so razdeljeni po pasmah. Psi tekmujejo v parih, če število psov v pasmi to dopušča. Psi so navadno označeni z rdečo in belo tekmovalno deko (lahko tudi modro, če to dopušča nacionalni pravilnik), ki omogoča sodnikom lažje ocenjevanje. Psi morajo na tekmovanjih obvezno nositi nagobčnik. Tekmuje se lahko samo v predpisani opremi, brez ovratnic.

Vedno se izvedeta dva teka tekmovanja in vedno se postavita dva različna parkurja. Tekmovalne pare prvega teka določi žreb. Po prvem teku se razvrsti pse po uspešnosti od prvega do zadnjega mesta. Tekmovalni pari v drugem teku so določeni: prvo uvrščeni pes se pomeri z drugo uvrščenim, tretji s četrtim, peti s šestim, itd. – tako dobimo enkovredne tekmovalne pare.

NAČIN OCENJEVANJA

Sodniki ocenjujejo vedenje psa med celotnim tekom neodvisno eden od drugega. Upoštevati je potrebno, da imajo različne pasme svoje tipično vedenje (razlikuje se lovsko sodelovanje borzoja ali tek afganistanskega hrta). Tek se začne z znakom za štart štarterja. Konča se, ko dobita oba psa možnost, da ugrizneta v vabo.
Navadno dva sodnika (na mednarodnih tekmovanjih so obvezni trije sodniki) ocenjujeta oba psa, ki tečeta skupaj, po spodaj navedenih kriterijih. Lahko jima pomaga več opazovalcev na terenu. Maksimalno število točk po posameznem dejavniku je 20 (ureja mednarodni FCI pravilnik) – skupno maksimalno število točk po sodniku je 100.
Nevtralni ocenjevalni listi sodnikov ne vsebujejo imen psov in lastnikov – označeni so samo zaporedna številka teka, pasma, spol in barva tekmovalnega plaščka. Pri drugem teku se ne vnese doseženih točk iz prvega teka. S tem se skušamo izogniti določitve zmagovalca v naprej. Pri coursingu ni poglavitna hitrost psa, temveč se ocenjuje 5 različnih dejavnikov:

1.) Želja po lovu (enthusiasm) - hrt kaže svoj lovski nagon na naslednji način: stalen pritisk psa na objekt lova, kar sili vlačilca zajca, da mora vedno znova prilagajati hitrost, da bi preprečil ujetje zajca pred cono, predvideno za to.
Tukaj se posebej ocenjuje, kako psi obvladujejo teren: čist tek (brez obotavljanja pri ovirah), lovski nagon pri zasledovanju brez ozira na konfiguracijo terena (naravne ovire) in možni pripetljaji (izogibanje, padec, izguba zajca iz vida), poizkusi ujeti zajca na terenu, ujetje zajca na koncu parkurja in obnašanje drugega psa pri ujetju (tipično reagiranje za pasmo).

2.) Sledenje ( follow) – Sledenje je sposobnost psa, da sledi vabi na način, ki je specifičen za pasmo. Sodelovanje pri delu, ki je tipično za pasmo, se mora tukaj še posebej upoštevati.
Pse, ki presekajo pot zaradi udobja, prepustijo delo drugim, se kaznuje z odvzemom točk. Pri samo enem lovcu je potrebno upoštevati, da ne pride do sodelovanja pri delu, tipičnega za pasmo.
Za dobro sledenje je značilno, da pes:
• Celotno progo sledi vabi in jo aktivno poskuša ujeti. Reagira hitro ko pride do spremembe smeri.
• Pozorno sledi vabi in jo skuša vsakič ujeti, ko se ji približa
• Aktivno in vneto poskuša ujeti vabo skozi celoten tek – vrši neprestan pritisk na vabo.
• Zasleduje vabo brez velikega predvidevanja, kam bi vaba lahko zavila.

3.) Spretnost / okretnost (agility) - Ocenjuje se okretnost in spretnost posamične pasme. Ali je pes sposoben slediti nenadni menjavi smeri lovskega objekta? Ali teče preko koluta, kljub korektni vleki vabe? Ali izvede menjavo smeri tipično pasmi? Nagradimo pse, ki ne izgubljajo dodatne energije: njihov tek je nizek z močnimi odrivi zadnjih nog. Zaključek pri ujetju vabe je drseč.

4.) Vzdržljivost (endurance) – Vzdržljivost se spozna po enakomerni hitrosti na celotnem parkurju. V zadnjem delu parkurja kaže pes enake usklajene zmožnosti (spretnost, okretnost, pospeševanje itd.) kot na začetku.

5.) Hitrost psov (speed) – Hitrost je pomembna, če želi pes ujeti svoj plen. Izenačiti mora zamudo, ki je nastala zaradi učinka presenečenja na štartu. Hitrost je očitna pri dolžini koraka, številu korakov ali stopnjevanju gibanja. Spozna se jo po tem, da pes teče zelo nizko, se dobro raztegne in se trudi doseči lovski objekt. Absolutna hitrost se pri ocenjevanju ne upošteva, ker moramo hitrost psa primerjati s konkurenti. Pri ocenjevanju hitrosti se mora upoštevati pasemske značilnosti. Vse pasme ne dosežejo tako visoke absolutne hitrosti kot druge. Prehitevanje lahko poteka med dvema zaporednima vodiloma in takrat lahko ocenimo hitrost posameznega psa v paru.

SANKCIJE, KI VPLIVAJO NA ŠTEVILO DOSEŽENIH TOČK:

možnost odvzema 10 % vseh točk (false sleep penalty)
Če vodnik psa, od ukaza štarterja, spusti prezgodaj ali prepozno, lahko sodniki psu odštejejo 10 % skupne vsote zbranih točk. Če sodniki posumijo na napako pri štartu, se morajo najprej posvetovati s štarterjem. V primeru napake, ki je nastala zaradi napake štarterja, se kazen ne podeli.

Zamuda na štartu – če se vodnik s psom ne pojavi pravočasno na štart teka, se to lahko kaznuje z izključitvijo tekmovanja za dnevno tekmo.

Agresivno vedenje (napadanje sotekmovalca)

Ko psi tekmujejo, ne sme biti v tem času nobenega agresivnega vedenja do sotekmovalca. Psi, ki napadejo nasprotnika med tekom, morajo biti diskvalificirani. Vsaka diskvalifikacija psa je odločitev, ki jo sprejmejo vsi sodniki skupaj, po skupnem dogovoru.
Tek je končan, ko sta oba psa v coni prevzema (območje okoli mesta, kjer je vaba
ustavi). Po tem praviloma tekmovalni psi ne morejo biti več diskvalificirani, razen
za spodaj opisano. Če se sodniki strinjajo, lahko diskvalificirajo psa zaradi agresivnega
obnašanje in napada tudi v coni prevzema.

• Psi, ki jasno sledijo sotekmovalcu z namero, da ga napade. Do napada lahko pride šele v območju prevzema ( zaradi razdalje med njima ), in tak pes mora biti diskvalificiran.
Obvezen pogoj za takšno diskvalifikacijo je, da je pes osredotočen samo na nasprotnika in ne na vabo!
Vodnik mora biti čim prej na območju prevzema (na cilju), vendar mora počakati na dovoljenje, da prevzame svojega psa. To dovoljenje dobi takoj, ko ima drugi pes možnost ujeti vabi v območju prevzema. Nikakor ne prej – da ne moti drugega psa.

Za napad se označi prepoznano namero in izvršeni napad na drugega psa, pri čemer je bistvena značilnost dotik s sunkovitim gibanjem glave. Dovolj je že enkraten napad. Za motenje dlje časa pri teku se označi vedno ponovne poizkuse na daljšem delu, da bi se preprečilo drugemu psu normalen tek. Takojšnja obramba proti napadu je dovoljena. V kolikor uporabi pes svoje telo, pa čeprav pri tem spodrine drugega psa z ravne linije in se pri tem ves čas zanima samo za vabo (glava proti vabi), se to ne šteje za napad.

Ustavljanje/odstop
Do ustavljanja ali odstopa pride, ko pes svoje vabe ne zasleduje več, oziroma se ustavi brez vidnega razloga.

Klicanje/vplivanje lastnika na psa
V primeru, da lastnik kliče, z gestami vabi in kaže psu vabo ali kakor drugače uporablja “handling”.

Objava diskvalifikacij

Vse sankcije morajo biti jasno vpisane v delovno knjižico in licenčni karton za coursing. Sodniki se vedno skupno odločijo in podajo diskvalifikacijo.

Možne so še dodatne sankcije, ko psu ni dovoljeno nadaljevati tekmovanja, ker nima potrebnih psihičnih ali fizičnih sposobnosti– potrjenih s strani veterinarja.

TOČKOVANJE

Kot smo omenili že prej, se teče dva teka, pri katerih se točke sešteva. V kolikor drugi tek zaradi višje sile odpade, se uporabijo za uvrstitev točke iz prvega teka.

Pri enakem številu točk odloča:

- Višje število točk v drugem teku.
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za: spretnost / okretnost (agility )
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za: hitrost ( speed )
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za: vzdržljivost ( endurance )
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za : sledenje ( follow )
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za :želja po lovi (enthusiasm )
Pri še vedno enakem številu točk sta oba psa uvrščena na istem mestu. Pri samo enem teku se ob enakem številu točk odloča kakor zgoraj, le da se upošteva 1. tek. Objava doseženih točk iz prvega teka lahko sledi takoj po teku, najkasneje pa po koncu vsake pasme.

Objava doseženih točk iz drugega teka lahko sledi takoj po teku, najkasneje pa po razglasitvi mest.

COURSING Z VIDIKA ZAKONA O ZAŠČITI ŽIVALI

Samo tekmovanje in sodelovanje na coursingu ni sporno z vidika zakona o zaščiti živali - dokler psi tekmujejo za umetno vabo. Psi navadno na coursingih radi sodelujejo in niso pod prisilo. Za morebitne nezmožnosti tekmovanja zaradi poškodb poskrbijo temeljite veterinarske kontrole pred in med posameznimi tekmovanji.

Vse vrste dopinga so prepovedane.

Na vseh tekmovanjih in prireditvah v lure coursingu se lahko izvajajo dopinški testi. Ko je pes prijavljen na tekmo, s tem lastnik avtomatsko soglaša, da se lahko pes testira na doping.
Na vseh tekmah, ki so pod okriljem FCI, se lahko izvajajo dopinški testi.
Nacionalna kinološka organizacija, ki je opravila dopinški test, mora ustrezno obvestiti lastnik psa in FCI, ki o tem obvesti vse ostale nacionalne kinološke organizacije o rezultatih testa.

“Mednarodne smernice FCI o dopingu pri psih” so obvezne.

V primerih, da je doping potrjen – pozitiven, se sankcije povzamejo glede na vsako nacionalno organizacijo, ki ji lastnik psa pripada. V primeru, da nacionalna organizacija ne ukrepa, je le-ta suspendirana z mednarodnih tekmovanj za naslednji 2 leti.
Pes, ki ga njegov lastnik pripelje na delovni izpit ali tekmovanje, ne sme imeti v svojem tkivu, telesnih tekočinah ali v svojih iztrebkih na dan dirke ali delovnega izpita nobenih substanc, ki so navedene v sledečih snovnih skupinah:
- snovi, ki delujejo na centralni ali periferni živčni sistem
- snovi, ki delujejo na vegetativni živčni sistem
- snovi, ki delujejo na prebavni trakt
- snovi, ki delujejo na srce ali krvni obtok
- snovi, ki delujejo na gibalni aparat
- snovi, ki delujejo na znižanje temperature, zmanjšujejo bolečine, delujejo proti vnetju
- snovi, ki vplivajo na strjevanje krvi
- snovi, ki škodljivo delujejo na celice
- antihistaminiki
- diuretiki
- lokalni anestetiki
- snovi za relaksacijo mišic
- snovi za stimulacijo dihanja
- anaboliki
- kortikosteroidi
- endokrini sekreti in njihovi sintetični nadomestki
Za primer dopinga velja, ko se pri psu najde ena ali več substanc, ne glede na količino, navedenih v zgornjih snovnih skupinah in ki prekoračujejo fiziološko raven.

ZAKLJUČEK

Coursing je šport, kjer se sprostita tako človek kot pes. Je šport, ki se ga lahko izvaja samo v naravi, na odprtem prostoru, kjer nisi utesnjen med stenami. V Sloveniji je Slovenski klub za hrte naredili ogromno za popularizacijo tega atraktivnega športa. Z možnostjo podeljevanja tekmovalnih licenc se lahko bolj zagreti privrženci te športne discipline udeležijo tekmovanj tudi v tujini. Vsako leto se objavijo tudi pogoji za reprezentanco, ki vsako leto sodeluje na svetovnem prvenstvu v lure coursing, ki je najvišje rangirano tekmovanje te discipline.

Coursing je način prijetnega druženja ljubiteljev in lastnikov psov v naravi, hkrati pa omogoča, da se hrti sprostijo v svoji prvotni nalogi - v lovu, kjer v polnem diru pokažejo vso
svojo lepoto in lovsko znanje. Poskusite – všeč vam bo! Verjemite – vašemu hrtu je že :D

LITERATURA
1. FCI regulations for International Sighthound Races and Lure Coursing Events (FCI PRAVILNIK o tekmovanju z hrti)
2. COMPLETE BOOK OF COURSING: HOUNDS, HARES & OTHER CREATURES, avtor Steve Copold, Hoflin Publishing 1996
3. GAZETHOUNDS Search for the truth, avtor Constance Miller, Hoflin Publishing 1988
4. LURE COURSING, avtor Arthur Beaman, Howell Book House 1994
5. DOGS OF AFRICA, avtor Sian Hall, Alpine publications 2003

Pripravila: Andreja Novak – vse pravice pridržane
Vse fotografije: Blaž Košak – Blayo