ZGODOVINA deerhounda ali škotskega jelenarja
sega 2000 let nazaj, ko so Kelti prišli v Britanijo in na
Irsko, njihovi spremljevalci na pohodih pa so bili veliki
hrti. Ti močni in hitri lovski psi so prispeli na Škotsko
in so predniki deerhounda, kot ga poznamo danes.
Deerhounda lahko opišemo kot velikega greyhounda, močnih
kosti z malo daljšo, kodrasto dlako. Uporaba teh psov je bila
namenjena lovu na srne in sicer od gonje do končnega ujetja.
Lov na rdečo srnjad na škotskem je zahtevala hitrega, vzdržljivega,
močnega pa tudi pogumnega psa , ki je moral imeti odličen
vid, saj ti psi, kot ostali hrti lovi predvsem z vidom.
Deerhound se je razširil tudi na druge kontinente: zgodnji
naseljenci Avstralije so jih uporabljali za lov na dinge,
emuje in kenguruje. Deerhounda so križali z greyhoudom in
dobili kengurujskega psa in staghounda. Deerhound je bil prav
tako uporabljen pri nastanku ameriškega staghounda ali coyote
hounda, uporabljali pa so ga tudi za križanje pasem kot sta
britanski lurcher in rodezijski grebenar.
LOVSKA UPORABA deerhounda je bila široka : uporabljal se
je za lov na srnjad in jelenjad, zajce, lisice, volkove, gazele,
antilope in kojote. Še danes jih v nekaterih delih Afrike
posestnki uporabljajo za lov na gazele, antilope in šakale.
Prav tako se ga kot lovskega psa še vedno uporablja v Veliki
Britaniji in Avstraliji, kjer se je izkazal tudi kot odličen
lovec na divje prašiče.
SPLOŠNE KARAKTERISTIKE:
Deerhound ima odličen karakter. Odlično se razumejo z otroci,
domačimi ljubljenčki , pa tudi z živino. To je pes, ki ga
lahko uporabite za lov, ko pa pride domov si bo svojo hrano
delil z domačo mačko. Je poslušen, ubogljiv in razumen pes,
kar ga dela odličnega hišnega ljubljenčka, ni pa izrazit pes
čuvaj.
Idealna višina deerhounda je za samce minimalno 76 cm (teža
45 kg) in za samice 71 cm (teža 36 kg). Dovoljene barve so
temno siva / modra, temnejše ali svetlejše sive brindle variante.
Rumena in rdeča barva deerhounda sta tako rekoč izumrli že
pred leti.
RAZLIKA MED DEERHOUNDOM IN IRSKIM VOLČJIM HRTOM
Veliki lovski psi, ki so jih Kelti uporabljali za lov na
jelene, volkove in divje svinje in so jih spremljali na poti
skozi Anglijo, Wales, Škotsko in Irsko. Psi, ki so ostali
na Škotskem, so kasneje postali deerhoundi tisti, ki so ostali
na Irskem, so se razvili v irske volčje hrte. Obe pasmi imata
iste prednike, razlike v pasmah so se razvile glede na potrebe
njihovih lastnikov. Škoti so potrebovali lažjega, hitrejšega
psa, ki je ujel in ubil jelenjad, medtem ko so Irci potrebovali
težjega in močnejšega psa, ki se je bolje obnesel pri lovu
na volkove.
Še danes nekateri ne ločijo med seboj deerhounda in irskega
volčjega hrta. Glavna vidna razlika med pasmama – irski volčji
hrt ima večjo in težjo glavo, prav tako celotno delo irskega
volčjega hrta daje izgleda težje in bolj masivno kot telo
deeerhounda. Prav tako se razlikujeta v lovski tehniki – irski
volčji hrt uporablja pri lovu svoj nos, medtem ko deerhound
lovi predvsem z vidom. |