Slovenski klub za hrte / The Sighthound Club Of Slovenia
The Sighthound Club Of Slovenia
Slovenski klub za hrte
Aktualno
Kdo smo
Organi kluba
Zgodovina
Postanite naš član
Ugodnosti za člane
Aktivnosti kluba
Klubska revija
Prireditve
Lure Coursing
Predstavitev
Kako smo začeli
Tekme/treningi
Pridobitev licence
Oprema
X FCI skupina
Vzreja
Legla
Vzreditelji
Vzrejni pregledi
Pravilniki in obrazci
Prvaštva
Povezave
Kontakt
 
 
Spremljajte nas na
 
 
LURE COURSING - PREDSTAVITEV
 
Coursing je časovni fenomen, ki je preživel minula stoletja. Nekje v preteklosti je izgubil svoj prvotni namen, vendar se je kljub vsemu nezadržno razširil čez vso zgodovino, vse do danes. Zakaj so skozi stoletja psi in s tem tudi hrti iz preteklosti preživeli, medtem ko so se mogočne zgradbe pod težo starosti rušile v prah? To nikakor ne more biti naključje; premoč preživetja psov je fenomenalna. Nikakor ne moremo podati pravilnega odgovora na to vprašanje, saj je v odgovor vpleteno vse preveč različnih dejavnikov: hrti, njihovi lastniki, lov, tradicija, šport, itd, itd,... Vsak izmed ljubiteljev hrtov mora najti svoj odgovor.

 
UVOD
Predstavitev coursinga - po slovensko bi lahko temu rekli tek čez drn in strn, lahko enačimo z zgodovino nastanka in razvoja različnih pasem hrtov. Da bi razumeli nastanek, razvoj in bistvo coursinga moramo poznati zgodovino hrtov.
Hrti so psi vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški psi z aerodinamično zgradbo; za svojim plenom letijo kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes. Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih psov (pratipski psi), kot sta ibiški in faraonski pes.
K hrtom prištevamo tiste pse, ki se po izrazito svojevrstni postavi, obliki glave in nošnji repa bistveno razlikujejo od ostalih pasem psov, pa tudi po tem, da jih uporabljamo za dirke in svojevrsten lov.
 
 
 
Hrti so psi vitkega, suhega in ozkega telesa, katerega prsni del se je razvil v glavnem v globino: imajo dolge, ozke in koničaste glave ter dolg, koničast in pod telo spodvit rep. Od ostalih pasem se hrti razlikujejo tudi po značaju, vedenju in sposobnostih. Hrti imajo razmeroma zelo okrnjeno čutilo vonja oziroma ozke nosnice in nosne votline. Zato pa imajo toliko bolj razvita čuta vida in sluha. Hrte uporabljamo kot tekače (dirke) in za lovce - čeprav ne lovijo s čutilom vonja kot ostali lovski psi, ampak s čutilom vida, ker pač lovijo po prostranih in preglednih stepah. Danes pa hrte uporabljajo pretežno kot pse za dirke in spremljevalce.

PRADOMOVINA HRTOV
Zreja hrtov je vseskozi težila za hitrostjo in popadljivostjo. Evropski hrti pa so zaradi enostranske vzreje (le hitrost) zgubili obrambne sposobnosti - te so se še najbolj obdržale pri afriških hrtih.
Arabski polotok je pradomovina najstarejših dokazanih hrtov.
Salukija in sloughija so tam že pred 5000 leti načrtno vzrejali za to, da bi lahko dohitevala puščavske gazele in jih gonila do izčrpanosti. V stari Perziji je saluki obstajal v 16 različicah, ena od teh se je imenovala tadži. Danes obstaja v Kazahstanu, Uzbekistanu in Turkmenistanu druga vrsta v različnih barvah, imenuje se tasi. Žal se število tasijev zmanjšuje, saj v srednjeazijskih republikah ni pasemskih organizacij, ki bi jim lahko zagotovile prihodnost, zato obstaja nevarnost, da bodo izumrli.
 
 
V svoji domovini je afganistanski hrt prvotno podnevi lovil puščavske lisice in gazele, ponoči pa čuval šotore. V Afganistanu še vedno obstajata dve različici - gosto in dolgo odlakani severni tip, iz katerega izhaja današnji elegantni razstavni pes - in manj odlakani razstavni tip, ki ga redko vidimo na zahodu, v Pakistanu pa ga še vedno uporabljajo kot delovnega psa. V bližnjem sorodstvu je tudi hrt tajgan, ki ga v Zahodni Evropi in Ameriki še niso videli, obstaja pa še v gorah Tien Šan v Kirgiziji; uporabljajo ga za lov na lisice in zajce. Ruska kinološka zveza, ki priznava oba, tasija in tajgana, poskuša najti vzrejne živali za ohranitev obeh vrst hrtov.
 
 
ZGODOVINSKI VPLIVI
V Rusiji se je hortaj ali ruski hrt razvil iz dveh, sedaj že izumrlih pasem hrtov, imenovanih krimskaja in gorskaja. Po oktobrski revoluciji leta 1917 so se hortaji iz zapuščenih psarn ruskega plemstva parili z lokalnimi psi in ustvarili pasmo, znano kot južnoruski stepski hrt. Po razpadu Sovjetske zveze so se ruski vzreditelji bolj zavzeli za predrevolucijske pasme, sposobne, zaupanja vredne lovce na zajce, ki so bili v nevarnosti, da bodo izumrli. Najbolj priljubljen in značilen ruski hrt, elegantni borzoj, je v carskih časih obstajal v različnih oblikah. Ruski vzreditelji se trudijo, da bi obnovili več njegovih izginulih različic.
 
 
Hrti so se razvijali tudi južneje, v Indiji in tam obstajajo še danes. Indijska kinološka zveza priznava le rampurja iz severne Indije in mahratta ter banjara, psa nomadskega plemena Banjara. V južni Indiji živijo še vitki lovec na zajce z imenom cipiparaj, pologar - doma iz oklice Madrasa in madol - hrt iz Maharašte. Te močne, dolgonoge pse so razvili za lov na šakale in zajce.

Hrti so v Sredozemlje in Afriko verjetno prišli s feničanskimi trgovci. Danes izredno redka grški in albanski hrt sta podobna salukiju, visoki španski hrt atletskega videza je v bližnjem sorodstvu s podencom. Madžarski hrt je precej manjši. Iz prastarih hrtov je nastal drobni italijanski hrt, domnevajo, da s pomočjo španskih vzrediteljev.
V Maliju v južni Sahari pa so tamkajšnji Tuaregi stoletja vzrejali azawakhe za lov na gazele.
Verjetno so Feničani, ki so trgovali s kositrom, pripeljali s seboj v Veliko Britanijo pred več kot 2500 leti tudi hrte. Tam so jih načrtno vzrejali in potem križali s pasmami mastifov, da so dobili mišičaste, odporne in močne irske volčje hrte, ki so bili izredno priljubljeni tudi pri plemstvu.

 
 
Podobno se je razvil gibčni škotski deerhound, ki so ga cenili poglavarji v Škotskem višavju. Angleškega hrta - greyhounda, danes kralja med tekmovalnimi hrti, so verjetno v Veliko Britanijo pripeljali Kelti, da bi lovili zajce in lisice. Mnogo pozneje so vzredili whippeta, hrta za nižje sloje prebivalstva. Zunaj Evrope in Azije je le malo pasem hrtov. Brazilski hrt je verjetno križanec med greyhoundom in lisičarjem (foxhoundom), močni avstralski hrt pa izhaja iz nenavadno mišičastega angleškega hrta.

VID - LOVSKA TEHNIKA HRTOV
Mnoge hrte imajo danes za spremstvo, toda prvotno so vse vzrejali za lov. Zaznavali so gibanje divjadi, jo zasledovali, ujeli in plen ubili. Čeprav pse v fundamentalističnih islamskih skupnostih nasploh zaničujejo, hrti niso podvrženi tem kulturnim tabujem. Verjetno zato, ker je povezava med lovcem in njegovim hrtom starejša od islama.
Hrti uspevajo le, če so fizično aktivni, zato potrebujejo redno gibanje na prostem. Na splošno imajo blag in prijazen, vendar zadržan značaj. čeprav niso povsem predvidljivi, so mirni, običajno prijazni do otrok. Nekatere naravne pasme hrtov so dobri čuvaji, njihove čistopasemske vrste pa nimajo izrazito močnega nagona za obrambo ozemlja. Vsi hrti imajo močno razvit nagon za lov na male živali.
 
 
ZGODOVINA COURSINGA
Skozi stoletja je delovna uporabnost hrta vse bolj zamirala, čeprav so njegove delovne - lovske sposobnosti ostajale. Tudi današnji vzreditelji hrtov bolj ali manj stremijo k temu, da sledijo pasemskim standardom, hkrati pa je pes poleg razstavne - lepotne podobe še vedno uspešen v delu - dirkah. Tekmovanje hrtov se je razvijalo v dveh smereh: ena od možnosti tekmovanja je tekmovanje na dirkalni stezi, kjer iz štartnih boksov štarta po 6 psov naenkrat, proga pa je dolga od 320 do 480 m - odvisno od pasme. Iz te oblike so se razvile tudi profesionalne dirke hrtov, kjer se danes obračajo velike vsote denarja. V evropi je profesionalno tekmovanje s hrti doma v Veliki Britaniji, svetovno pa so najmočnejše Združene države Amerike.
 
 
Druga oblika tekmovanja hrtov, pa je bila pri ljubiteljih hrtov sprejeta z odprtimi rokami, saj posnema naravno delo hrta na terenu. Največkrat je to delo v parih in tako se je razvil šport, ki ga danes imenujemo coursing - velikokrat se zasledi tudi naziv "lure cousring" ali "jagd cousring". V slovenskem pravilniku smo ga poimenovali delovni coursing.
Današnji coursing je šport, ki ime starodavne korenine v lovskih igrah in pogonih z pasmami psov, ki so lovili bolj z vidom kot z vohom. Coursing je eden najstarejših lovskih športov, potrditev nam dajejo 4000 let stare slike v egipčanskih grobnicah, ki prikazujejo coursing z dolgonogimi psimi s pokončnimi in spuščenimi ušesi. Kjerkoli so imeli ljudje dostop do konj in odprtega prostora se je coursing med lovci razvil v pomemben šport, ki je bil rezerviran samo za pripadnike plemstva in modre krvi.

SODOBNI COURSING


SODELOVANJE NA COURSINGU
Danes se za tekmovanja v coursingu uporablja umetna vaba (plastična vrečka, trakovi), ki je navezana na vrv, ki jo vleče mašina. Od tu izhaja tudi izraz "lure coursing", ki v angleškem jeziku pomeni "vaba na dolgi vrvi". Predvsem američani in angleško govoreča področja uporabljajo izraz "lure coursing", beseda "coursing" je rezervirana za lov na žive živali - predvsem zajce in kojote. Poimenovanje “lure coursing” je povzela tudi FCI.

Tekmovanj v coursingu se danes udeležujejo ljubitelji in lastniki hrtov in psov, ki spadajo v tako imenovano "hound" skupino. Ta tekmovanja potekajo strogo na amaterski in ljubiteljski ravni in tako na tekmovanjih srečamo poleg vseh pasem hrtov tudi rodezijske grebenarje, basenjije, faraonske in siciljanske hrte, medtem ko so treningi coursinga odprti za vse pasme psov, pa tudi križanci so vse pogostejši obiskovalci. Na uradnih tekmovanjih pod okriljem FCI lahko sodelujejo posi X FCI skupine in del psov iz V FCI skupine – pratipski psi.

PRIPRAVA PSA NA COURSING IN MOŽNOST POŠKODB
Coursinga se lahko lotima na dva načina: da pravilno naredimo domačo nalogo, imamo psa v formi in se coursinga lotimo počasi in potrpežljivo. Največja napaka zagretih lastnikov je, da na coursing pripeljejo svoje ljubljenčke neposredno iz domačega kavča in ga spustijo na progo. Pes je zagret, v polni hitrosti in brez izkušenj se spusti v lov za vabo, kar se največkrat konča s poškodbo. To razburi lastnika, ki zato krivi coursing kot nevaren šport, klub, ki je organiziral tekmovanje, in podobno.
Zavedati se moramo, da so poškodbe na coursingih možne v taki meri, kot so možne v prostem igranju in tekanju med igro. Seveda je prvi pogoj, da se izognemo poškodbam, da imamo svojega psa v formi. Da se razumemo pravilno - tu ne govorimo o neki vrhunski formi hrtov iz televizijskih zaslonov - dovolj so redne vsakodnevne aktivnsoti in občasni treningi cousringa, kjer se pes navadi prilagajanja progi, hitrosti zajca in različnim terenom. Najpogostejše poškodbe so poškodbe prstov in blazinic. Posebno pozornost moramo nameniti hranjenju na dan tekmovanja - zgodaj zjutraj na dan tekmovanja psa nahranimo s samo polovico njegovega normalnega obroka, prav tako ga ne hranimo še nekaj ur po končanem tekmovanju. Tako se izognemo možnosti zasuka želodca.
Mlade pse lahko pričnemo že zgodaj navajati na coursing - pripeljemo jih s seboj na trening in se z njimi igramo, tako da v igri lovijo vabo. Največkrat pa kakšno "posebno" učenje hrtov ni niti potrebno, saj njihov naravni nagon po lovu opravi svoje.
Seveda pa ima za varno izvedbo coursinga veliko vlogo tudi sama postavitev proge in celotna ekipa, ki pelje trening – oziroma tekmovanje: od postavljalca proge, osebe za vleko zajca do štarterja.

IZVEDBA COURSINGA
Naprava za coursing je sestavjena iz vabe, ki je privezana na dolgo vrv (dolžina coursinga je lahko tudi 1000 m) razporejeno med posameznimi okroglimi vodili (puliji) s katerimi izdelamo cik cak progo - menjavo smeri in s tem posnemamo naravno gibanje preganjanega zajca.

TEREN ZA COURSING
Na uradnem tekmovanju lahko sodelujejo samo rodovniški psi z veljavno tekmovalno licenco za tekoče leto. Idealen teren za delovni coursing je velik travnik, goljava ali peščeno zemljišče, po možnosti s pobočjem ali grčevnat svet, porasel s posamičnimi drevesi ali grmovjem. V kolikor zemljišče ni poraslo, je potrebno to nadomestiti z umetnimi konstrukcijami. Parkur ima lahko naravne ali pa umetne ovire (bale sena in podobno).Vse ovire morajo biti postavljene tako, da jih pes s svoje perspektive lahko pravočasno zazna in jih brez težav obide oziroma preskoči.
Parkur mora biti postavljen tako, da je vsaka nevarnost za psa izključena, teren predvsem ne sme biti spolzek in mora biti brez tujih teles (steklene črepinje, pločevinke itd.). Zunanja meja mora biti varna za pse.
Parkur mora biti postavljen tako, da psom ni potrebno preskakovati tekoče vrvi. V nobenem primeru se ne sme postaviti zaprtega parkurja. Dolžina mora biti za velike pasme najmanj 650 - 1000 m, za majhne pasme (whippet, mali ital. hrt) pa 400-700 m, pri čemer se mora parkur prilagajati pasmam.
Samo tekmovališče – parkur morajo odgovorni sodniki za coursing še pravočasno pred prireditvijo potrditi.
Štartna ravnina mora biti dolga najmanj 40 m in največ 70 m. Pri prvem kolutu mora biti kot večji od 90°.Vsi ostali koti ne smejo biti manši od 60°. Zadnji kolut pred neko oviro mora biti dovolj daleč stran, da se pes lahko pripravi na oviro. Po oviri mora biti zopet dovolj velik presledek do naslednjega koluta. V coni, kjer naj psi ujamejo zajca, ga moramo vleči počasneje, da jim omogočimo, da ga ujamejo v teku.

OSEBJE ZA PRIPRAVO IN IZVEDBO TEKMOVANJA

 
 
Da tekmovanje poteka po pravilih, varno in tekoče, so za to zadolžene naslednje osebe:

- Sodniki - so najvišji organ prireditve in odločajo z večino
- Štarter - lastnik psa spusti na ukaz starterja, ki pazi, da je štart pravilen
- Oseba za vleko zajca - mora biti izkušena oseba, ki prilagaja vleko zajca glede na pasmo psov, njihovo hitrost in sposobnost
- Polagalec zajca - skrbi za čim hitrejše polaganje zajca med teki
- Osebje za pregled psov pred startom - poskrbi za to, da so psi pravilno označeni in imajo nagobčnike
- Vodja coursinga - je pristojen za celoten tehnični in organizacijski potek prireditve
- Pisarna - skrbi za tekoče zapisovanje rezultatov, razvrstitve in zato, da vsi lastniki oddajo veljavne licenčne kartone in delovne knjižice
- Veterinar - veterinarja določi organizator. Veterinar skrbi za natančen pregled psov pred tekmovanjem in jim da dovoljenje za štart. Mora biti pripravljen in prisoten ves čas prireditve.

 
 
Psi, ki se udeležijo tekmovanja v coursingu so razdeljeni po pasmah. Psi tekmujejo v parih, če število psov v pasmi to dopušča. Psi so navadno označeni z rdečo in belo tekmovalno deko ( lahko tudi modro, če to dopušča nacionalni pravilnik), ki omogoča sodnikom lažje ocenjevanje. Psi morajo na tekmovanjih obvezno nositi nagobčnik (izjema sta irski volčji hrt in mali italijanski hrt – odločitev je na strani organizatorja). V kolikor je najmanj 6 psov ene pasme in spola na startu, morajo teči samci in samice ločeno. Pri manjšem številu tečejo mešano.
 
 
 
Vedno se izvedeta dva teka tekmovanja in vedno se postavita dva različna parkurja. Tekmovalne pare prvega teka določi žreb. Po prvem teku se razvrsti pse po uspešnosti od prvega do zadnjega mesta. Tekmovalni pari v drugem teku so določeni: prvo uvrščeni pes se pomeri z drugouvrščenim, tretji s četrtim, peti s šestim, itd.

NAČIN OCENJEVANJA

Sodniki ocenjujejo vedenje psa med celotnim tekom neodvisno eden od drugega. Upoštevati je potrebno, da imajo različne pasme svoje tipično vedenje (razlikuje se lovsko sodelovanje borzoja ali tek afganistanskega hrta). Tek se začne z znakom za štart štarterja. Konča se, ko dobita oba psa možnost, da vgrizneta v vabo.
Navadno dva sodnika ocenjujeta oba psa, ki tečeta skupaj, po spodaj navedenih kriterijih. Coursinge s podelitvijo naslova CACIL navadno ocenjujeta dva sodnika z opravljeno mednarodno licenco za sojenje coursinga. Lahko jima pomaga več opazovalcev na terenu. Maksimalno število točk po posameznem dejavniku je 20 (ureja mednarodni FCI pravilnik) – skupno maksimalno število točk po sodniku je 100.
Nevtralni ocenjevalni listi sodnikov ne vsebujejo imen psov in lastnikov – označeni so samo zaporedna številka teka, pasma, spol in barva tekmovalnega plaščka. Pri drugem teku se ne vnese doseženih točk iz prvega teka. S tem se skušamo izogniti določitve zmagovalca v naprej. Pri coursingu ni poglavitna hitrost psa, temveč se ocenjuje 5 različnih dejavnikov:
1.) Želja po lovu (enthusiasm) - hrt kaže svoj lovski nagon na naslednji način: stalen pritisk psa na objekt lova, kar sili vlačilca zajca, da mora vedno znova prilagajati hitrost, da bi preprečil ujetje zajca pred cono, predvideno za to.
Tukaj se posebej ocenjuje, kako psi obvladujejo teren: čist tek (brez obotavljanja pri ovirah), lovski nagon pri zasledovanju brez ozira na konfiguracijo terena (naravne ovire) in možni pripetljaji (izogibanje, padec, izguba zajca iz vida), poizkusi ujeti zajca na terenu, ujetje zajca na koncu parkurja in obnašanje drugega psa pri ujetju (tipično reagiranje za pasmo).
2.) Inteligenca (Intelligence) - tukaj se pokaže, če je pes sposoben "brati" teren - kako se poizkuša postaviti pri zasledovanju vedno znova v ugoden položaj za napad. Svojo lovsko inteligenco pokaže tudi s tem, da poizkuša presekati pot lovskemu objektu, ali da poizkuša preprečiti ťpobegŤ lovskega objekta v nepregledni teren. Sodelovanje pri delu, ki je tipično zapasmo, se mora tukaj še posebej upoštevati.
Pse, ki presekajo pot zaradi udobja ali na neinteligenten način in s tem prepustijo delo drugim, se kaznuje z odvzemom točk. Pri samo enem lovcu je potrebno upoštevati, da ne pride do sodelovanja pri delu, tipičnega za pasmo.
3.) Spretnost (agility) - Ocenjuje se okretnost posamične pasme. Ali je pes sposoben slediti nenadni menjavi smeri lovskega objekta? Ali teče preko koluta, kljub korektni vleki vabe? Ali izvede menjavo smeri tipično pasmi?
4.) Kondicija psov (condition) - Kondicijo se spozna po enakomerni hitrosti na celotnem parkurju. V zadnjem delu parkurja kaže pes enake usklajene zmožnosti (spretnost, okretnost, pospeševanje itd.) kot na začetku.
5.) Hitrost psov (speed) - Pes potrebuje dovolj veliko hitrost, da dohiti lovski objekt, se posebej pa mora izenačiti zamudo, ki je nastala zaradi učinka presenečenja na štartu. Hitrost je očitna pri dolžini koraka, številu korakov ali stopnjevanju gibanja. Spozna se jo po tem, da pes teče zelo nizko, se dobro raztegne in se trudi doseči lovski objekt. Najvišje hitrosti se pri oceni coursinga ne
Kot smo omenili že prej, se teče dva teka, od katerih se točke sešteva. V kolikor drugi tek zaradi višje sile odpade, se uporabijo za uvrstitev točke iz prvega teka.
Pri enakem številu točk odloča:
- Višje število točk v drugem teku.
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za: željo po lovu
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za: inteligenco
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za: spretnost
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za : kondicijo
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za :hitrost

Pri še vedno enakem številu točk sta oba psa uvrščena na istem mestu. Pri samo enem teku se ob enakem številu točk odloča kakor zgoraj, le da se upošteva 1. tek. Objava doseženih točk iz prvega teka lahko sledi takoj po teku, najkasneje pa po koncu vsake pasme.

Objava doseženih točk iz drugega teka lahko sledi takoj po teku, najkasneje pa po razglasitvi mest.
V primeru nespoštovanja pravil, se lahko izrečejo SANKCIJE in sicer kot:
Diskvalifikacija – iz več razlogov:
Napad na drugega psa
Pse, ki napadejo svojega partnerja ali pa ga dlje časa pri teku motijo, morajo sodniki z večinskim sklepom diskvalificirati.
Za napad se označi prepoznano namero in izvršeni napad na drugega psa, pri čemer je bistvena značilnost dotik s sunkovitim gibanjem glave. Dovolj je ze enkraten napad. Za motenje dlje časa pri teku se označi vedno ponovne poizkuse na daljšem delu, da bi se preprečilo drugemu psu normalen tek.Takojšnja obramba proti napadu je dovoljena. V kolikor uporabi pes svoje telo, pa čeprav pri tem spodrine drugega psa z ravne linije in se pri tem ves čas zanima samo za vabo (glava proti vabi), se to ne šteje za napad.
Ustavljanje/odstop
Do ustavljanja ali odstopa pride, ko pes svoje vabe ne zasleduje več, oziroma se ustavi brez vidnega razloga.
Klicanje/vplivanje lastnika na psa
V primeru, da lastnik kliče, z gestami vabi in kaže psu vabo ali kakor drugače uporablja “handling” se kaznuje z diskvalifikacijo.
Objava diskvalifikacij
Vse sankcije morajo biti jasno vpisane v delovno knjižico in licenčni karton za coursing. Sodniki morajo dati vodstvu dirke pismeno in od enega od sodnikov skicirano poročilo za vsako diskvalifikacijo ali dnevno zaporo. Iz njega mora biti razvidno številka ali kakršnakoli druga označba teka, barva dirkalne deke in ime diskvalificiranega psa, kakor tudi vzrok za diskvalifikacijo/dnevno zaporo.
Možne so še dodatne sankcije, kot so sankcija zaradi prehitrega štarta, zamude na štart, ker pes zasleduje sotekmovalca in ne vabe, ker nima potrebnih psihičnih sposobnosti ali fizičnih – potrjenih s strani veterinarja, da zaključi tekmovanje.

 
 
COURSING Z VIDIKA ZAKONA O ZAŠČITI ŽIVALI
Samo tekmovanje in sodelovanje na coursingu ni sporno z vidika zakona o zaščiti živali - dokler psi tekmujejo za umetno vabo. Psi navadno na coursingih radi sodelujejo in niso pod prisilo. Za morebitne nezmožnosti tekmovanja zaradi poškodb poskrbijo temeljite veterinarske kotrole pred in med posameznimi tekmovanji. Pojavlja pa se nova nevarnost - doping živali.
V FCI pravilniku je jasno vpisano: vse vrste dopinga so prepovedane. Na vseh tekmah, ki so pod okriljem FCI, se lahko izvajajo protidopinški testi.Obvezna testiranje se morajo izvajati na Evropskih prvenstvih.
V primerih, da je doping potrjen – pozitiven, se sankcije povzamejo glede na vsako nacionalno organizacijo, ki ji lastnik psa pripada. V primeru, da nacionalna organizacija ne ukrepa, je le-ta suspendirana z mednarodnih tekmovanj za naslednji 2 leti.
Hrt, ki ga njegov lastnik pripelje na delovni izpit ali tekmovanje, ne sme imeti v svojem tkivu, telesnih tekočinah ali v svojih iztrebkih na dan dirke ali delovnega izpita nobenih substanc, ki so navedene v sledečih snovnih skupinah:

- snovi, ki delujejo na centralni ali periferni živčni sistem
- snovi, ki delujejo na vegetativni živčni sistem
- snovi, ki delujejo na prebavni trakt
- snovi, ki delujejo na srce ali krvni obtok
- snovi, ki delujejo na gibalni aparat
- snovi, ki delujejo na znižanje temperature, zmanjšujejo bolečine, delujejo proti vnetju
- snovi, ki vplivajo na strjevanje krvi
- snovi, ki skodljivo delujejo na celice
- antihistaminiki
- diuretiki
- lokalni anestetiki
- snovi za relaksacijo mišic
- snovi za stimulacijo dihanja
- anaboliki
- kortikosteoridi
- endokrini sekreti in njihovi sinteticni nadomestki

Za primer dopinga velja, ko se pri psu najde ena ali več substanc, ne glede na količino, navedenih v zgornjih snovnih skupinah in ki prekoračujejo fiziološko raven.
ZAKLJUČEK
Coursing je šport, kjer se sprostita tako človek kot pes. Je šport, ki se ga lahko izvaja samo v naravi, na odprtem prostoru, kjer nisi utesnjen med stenami. V Sloveniji smo v zadnjih letih s pomočjo Slovenskega kluba za hrte naredili ogromno za popularizacijo tega atraktivnega športa. Z možnostjo podeljevanja tekmovalnih licenc se lahko bolj zagreti privrženci te športne discipline udeležijo tekmovanj tudi v tujini. Vsako leto se objavijo tudi pogoji za reprezentanco, ki vsako leto sodeluje na evropskem prvanstvu v lure coursing, ki je najvišje rangirano tekmovanje te discipline.
Coursing je način prijetnega druženja ljubiteljev in lastnikov psov v naravi, hkrati pa omogoča, da se hrti sprostijo v svoji prvotni nalogi - v lovu, kjer v polnem diru pokažejo vso svojo lepoto in lovsko znanje. Poskusite – všeč vam bo! Verjemite – vašemu hrtu je že :D

 
 
LITERATURA
1. FCI regulations for International Sighthound Races and Lure Coursing Events ( FCI PRAVILNIK o tekmovanju z hrti )
2. COMPLETE BOOK OF COURSING: HOUNDS, HARES & OTHER CREATURES, avtor Steve Copold, Hoflin Publishing 1996
3. GAZETHOUNDS Search for the truth, avtor Consatnce Miller, Hoflin Publishing 1988
4. LURE COURSING, avtor Arthur Beaman, Howell Book House 1994
5. DOGS OF AFRICA, avtor Sian Hall, Alpine publications 2003

Pripravila: Andreja Novak – vse pravice pridržane
Vse fotografije: Blaž Košak - Blayo
 
botomline
Vsebina spletne strani © Slovenski klub za hrte, 2016