Slovenski klub za hrte / The Sighthound Club Of Slovenia
The Sighthound Club Of Slovenia
Slovenski klub za hrte
Aktualno
Kdo smo
Organi kluba
Zgodovina
Postanite naš član
Ugodnosti za člane
Aktivnosti kluba
Klubska revija
Prireditve
Lure Coursing
Predstavitev
Kako smo začeli
Tekme/treningi
Pridobitev licence
Oprema
X FCI skupina
Vzreja
Legla
Vzreditelji
Vzrejni pregledi
Pravilniki in obrazci
Prvaštva
Povezave
Kontakt
 
 
Spremljajte nas na
 
 
ŠKOTSKI JELENAR
 
POREKLO: Velika Britanija
DATUM IZDAJE VELJAVNEGA ORIGINALNEGA STANDARDA: 24.06.1987
UPORABA: lovski pes, dirkalni pes, pes spremljevalec
KLASIFIKACIJA FCI: Grupa 10 - hrti, Sekcija 2 - hrti strdo dlako
Brez delovnega izpita
 

ZGODOVINA deerhounda ali škotskega jelenarja sega 2000 let nazaj, ko so Kelti prišli v Britanijo in na Irsko, njihovi spremljevalci na pohodih pa so bili veliki hrti. Ti močni in hitri lovski psi so prispeli na Škotsko in so predniki deerhounda, kot ga poznamo danes.

Deerhounda lahko opišemo kot velikega greyhounda, močnih kosti z malo daljšo, kodrasto dlako. Uporaba teh psov je bila namenjena lovu na srne in sicer od gonje do končnega ujetja. Lov na rdečo srnjad na škotskem je zahtevala hitrega, vzdržljivega, močnega pa tudi pogumnega psa , ki je moral imeti odličen vid, saj ti psi, kot ostali hrti lovi predvsem z vidom.

Deerhound se je razširil tudi na druge kontinente: zgodnji naseljenci Avstralije so jih uporabljali za lov na dinge, emuje in kenguruje. Deerhounda so križali z greyhoudom in dobili kengurujskega psa in staghounda. Deerhound je bil prav tako uporabljen pri nastanku ameriškega staghounda ali coyote hounda, uporabljali pa so ga tudi za križanje pasem kot sta britanski lurcher in rodezijski grebenar.

LOVSKA UPORABA deerhounda je bila široka : uporabljal se je za lov na srnjad in jelenjad, zajce, lisice, volkove, gazele, antilope in kojote. Še danes jih v nekaterih delih Afrike posestnki uporabljajo za lov na gazele, antilope in šakale. Prav tako se ga kot lovskega psa še vedno uporablja v Veliki Britaniji in Avstraliji, kjer se je izkazal tudi kot odličen lovec na divje prašiče.

SPLOŠNE KARAKTERISTIKE:

Deerhound ima odličen karakter. Odlično se razumejo z otroci, domačimi ljubljenčki , pa tudi z živino. To je pes, ki ga lahko uporabite za lov, ko pa pride domov si bo svojo hrano delil z domačo mačko. Je poslušen, ubogljiv in razumen pes, kar ga dela odličnega hišnega ljubljenčka, ni pa izrazit pes čuvaj.

Idealna višina deerhounda je za samce minimalno 76 cm (teža 45 kg) in za samice 71 cm (teža 36 kg). Dovoljene barve so temno siva / modra, temnejše ali svetlejše sive brindle variante. Rumena in rdeča barva deerhounda sta tako rekoč izumrli že pred leti.

RAZLIKA MED DEERHOUNDOM IN IRSKIM VOLČJIM HRTOM

Veliki lovski psi, ki so jih Kelti uporabljali za lov na jelene, volkove in divje svinje in so jih spremljali na poti skozi Anglijo, Wales, Škotsko in Irsko. Psi, ki so ostali na Škotskem, so kasneje postali deerhoundi tisti, ki so ostali na Irskem, so se razvili v irske volčje hrte. Obe pasmi imata iste prednike, razlike v pasmah so se razvile glede na potrebe njihovih lastnikov. Škoti so potrebovali lažjega, hitrejšega psa, ki je ujel in ubil jelenjad, medtem ko so Irci potrebovali težjega in močnejšega psa, ki se je bolje obnesel pri lovu na volkove.

Še danes nekateri ne ločijo med seboj deerhounda in irskega volčjega hrta. Glavna vidna razlika med pasmama – irski volčji hrt ima večjo in težjo glavo, prav tako celotno delo irskega volčjega hrta daje izgleda težje in bolj masivno kot telo deeerhounda. Prav tako se razlikujeta v lovski tehniki – irski volčji hrt uporablja pri lovu svoj nos, medtem ko deerhound lovi predvsem z vidom.

 
Standard na spletni strani FCI >
 
Vsebina spletne strani © Slovenski klub za hrte, 2016